Že daljnega leta 1927 je takratni župan ljubljanske oblasti izdal odlok o ustanovitvi samostojne enorazrednice na Planini v Rovtarskih Žibršah. Leta 1934 so ob smrti kralja Aleksandra zasadili lipo. Lipa stoji še danes, ob njenih koreninah pa naj bi bila zakopana steklenica, v njej pa odlok o ustanovitvi šole na Planini.

Do leta 1939, ko je bila šola dograjena, je potekal pouk kar v kmečki sobi ene od domačij. Takrat je šolo obiskovalo 60 učencev, dopoldne otroci od petega do osmega razreda, popoldne pa mlajši. Žal je tudi tu vojna pustila svojo sled, saj so šolo nemški vojaki 22. septembra 1943 zažgali. Ostalo je le od ognja prekuhano in razpokano obzidje. Delovne roke domačinov pa so jo po končani vojni obnovile in spet se je vanjo vrnil vrišč otrok.

V šolskem letu 1960/61 so višji razredi pričeli obiskovati pouk v Logatcu, nižji pa so ostali v domači šoli še nekaj let.
Leta 1972 pa so šolo zaradi zelo dotrajane stavbe zaprli in vsi otroci skupaj z učiteljico so se vozili v Logatec. Čez 7 let, septembra 1980, se je v obnovljeni šoli spet pričel pouk za žibrške in medvejske otroke skupaj, vendar samo še prvi in drugi razred.
In tako je še danes. Malčki naredijo prve korake v  domačem okolju, kasneje pa jih pot vodi v dolino in naprej v svet.