Vasici Rovtarske Žibrše in Medvedje Brdo ležita severozahodno od Logatca v trikotniku Logatec, Rovte, Godovič – tam, kjer si podajata roke alpski in dinarski svet. Kljub temu, da imata obe vasici skupaj le nekaj nad 400 prebivalcev, se razprostirajo zaselki in posamezne kmetije daleč naokoli. Na najnižjem delu je nadmorska višina 560 m, po približno petih kilometrih vožnje pa se dvigne že na 840 m. Precej ljudi se ukvarja s kmetijstvom, ker pa so kmetije majhne, je večina tudi redno zaposlenih v bližnjih krajih ali kot obrtniki.
Oba kraja povezuje cesta, ki se vije navzdol proti Logatcu in navzgor v smeri proti Idriji. Prav po tej cesti so že pet stoletij nazaj vozile konjske vprege, ki so oskrbovale takrat delujoči idrijski rudnik in je bila to edina povezava s svetom. Od tod tudi ime Živosrebrna cesta.
Rovtarske Žibrše ležijo v nižjem delu na višini nekaj nad 600 m. Kraj je razloženo naselje s številnimi zaselki: Hudi konec, Laze, Osoje, Planina, Srobotje, Vavknov grič. Levo od njih v smeri proti Hotedršici je Žejna dolina, kjer živijo na močvirnih travnikih mnoge redke živalske, predvsem pa rastlinske vrste.
Najdbe fosilnih školjk v bližini bodo verjetno še dolgo časa predmet ugibanj, saj si težko predstavljamo povezavo z morskim dnom, ki je zdaj skoraj 700m nižje in oddaljeno 100 km.
Cesta se iz naselja v Žibršah ponovno vzpne in nas mimo kapelice z vzidanim kamnom pripelje do Trat, kjer na levi strani velik obmejni kamen še spominja na čase, ko je tod tekla državna meja.
Še kilometer dlje pa se na Medvedjem Brdu ponuja čudovit razgled na verigo Julijskih in Kamniških Alp ter Karavank na eni strani in na Krim, Snežnik, Hrušico, Javornike, Trnovski gozd in Vojsko na drugi strani. Cesta je tu speljana po grebenu, pri katerem se vode na levi strani iztekajo v Idrijco in nato v Jadransko morje, vode na desni pa se preko Ljubljanice in Sore izlijejo v Črno morje.
Morda je prav ta zanimivost botrovala nastanku imena Medvedje Brdo – Medvodje Brdo? Ali pa je pristnejša pripovedka o možu, ki se je pred pobesnelim medvedom zatekel v kapelico. Resnica o imenu kraja je verjetno nekje vmes. Če imamo brdo, ki deli vode na pol in se po njem sprehajajo medvedje, res ni težko takega kraja poimenovati Medvedje Brdo.
Tudi Medvedje Brdo ima številne zaselke: Gladki Grič, Gadov Grič, Veharše, Kamenikov Grič, Lanevše, Trate, Pikalce.
Leta 1567 je v pisnih virih omenjen rudnik železa na Veharšah, kjer so kopali rudo imenovano bobovec. Rudnik naj bi zaradi oddaljenosti topilnic kmalu prenehal obstajati, do danes pa se je ohranil del vhoda v rov.
V bližnji okolici so po skoraj vseh vzpetinah posejani bunkerji in kaverne, ki nemo pričajo o nesmiselnosti vojn. Krivična rapalska meja, ki je tekla med Triglavom in Reko, je zarezala med ustaljene vezi med ljudmi in jih ločila za več kot 20 let. Nova meja je bila uveljavljena novembra 1920 in je ločila Medvedje Brdo, ki je pripadlo Kraljevini Italiji in Rovtarske Žibrše, ki so pripadle novoustanovljeni Kraljevini Jugoslaviji. Meja je potekala skozi zaselek Trate, nanjo nas še danes spominja obmejni kamen.
Pod vrhom hriba, od koder sega pogled čez vso logaško kotlino, tja do snežnika, stoji na nadmorski višini 789m cerkev posvečena sv. Katarini.
Preko Medvedjega Brda potekata tudi dve planinski poti, Logaška in Notranjska, ter Logaška kolesarska transverzala.
Krajani so poleg gasilskega društva aktivni tudi v kulturno športnem in turističnem društvu. Vsako leto prvo nedeljo v avgustu s skupnimi močmi pripravijo tradicionalni kmečki praznik, skozi vse leto pa tudi druga družabna in športna srečanja. Prav starodavna Živosrebrna cesta povezuje obe naselji v eno krajevno skupnost- Trate.